Zapornice v BS 3 najbolj koristijo kriminalcem

Informacijski pooblaščenec je avgusta 2018 naposled končal upravni postopek po 32. členu ZVOP-1 in izdal odločbo, s katero je kršitelju varstva osebnih podatkov, to je podjetju SPL d.d., prepovedal video nadzor nad zapornicami v BS 3. Kršitelj je proti odločbi sprožil upravni spor, upravno sodišče pa je, brez da bi oškodovancem dalo možnost ugovora, izdalo sklep o začasni odredbi. Rok za pritožbo na Vrhovno sodišče v sklepu je bil pičlih 3 dni (z besedo: tri dni). Z začasno odredbo je izvajanje odločbe Informacijskega pooblaščenca preloženo do zaključka upravnega spora.

Odločbo Informacijskega pooblaščenca objavljamo v priloženi datoteki, na koncu tega obvestila pa prilagamo še odgovor strank z interesom na tožbo podjetja SPL d.d. S tožbo želijo množični kršitelji varstva osebnih podatkov v naselju BS 3 oziroma člani ilegalnega "Koordinacijskega odbora BS3" predvsem podaljšati nezakonito uporabo videonadzornega sistema.

Nasprotniki protizakonitega upravljanja s sistemom zapornic v BS 3 vedo, da je pogodba o upravljanju za podjetje SPL d.d. v celoti protizakonita in pravno sploh nikoli ni pričela veljati. Očitno se tega dejstva zaveda tudi večina predstavnikov nadzornih odborov v naselju BS 3, saj je očitno, da se denar stanovalcev naselja BS 3 za zapornice porablja precej mimo te pogodbe. Ko se zaveš, da je pogodba nična, pa kljub temu podpiraš izvajanje vsaj dela te pogodbe, izgubiš verodostojnost, da bi zahteval dosledno izvajanje pogodbe. Tako pride do tega, da se za zasebne stroške nekaterih posameznikov (ki so sicer tudi člani ilegalnega "Koordinacijskega odbora BS3") za sodne postopke mimo pogodbe in vseh pravil obremeni kar vse vplačnike magnetnih kartic v naselju.

Borce za človekove pravice v Društvu BS 3 je bolj kot zgornje šokirala novica o neodgovornem ravnanju bežigrajske policije v naselju BS 3. Če namreč policija storilca kaznivega dejanja prepozna oziroma pride do njega na podlagi nezakonito pridobljenega video posnetka, bodo v kazenskem postopku po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa izločeni vsi dokazi, ki so bili posledica nezakonito pridobljenih dokazov. To pomeni, hipotetično, da bi se morebitnemu kriminalcu izplačalo, da se po storitvi kaznivega dejanja sam nastavi pred kamero in pokaže nasmeh, saj bi policisti v nadaljevanju postopka te nezakonite dokaze nespametno uporabili, s tem pa v celoti ogrozili učinkovit pregon.

Malo manj nas je šokiralo, da strokovnjakinje, ki sicer podjetjem in javnim uslužbencem na Upravni akademiji predavajo o varstvu osebnih podatkov in Splošni uredbi (GDPR), v naselju BS 3 za svojega naročnika zagovarjajo nezakonito stanje, ter kakšne nestrokovne in družbeno škodljive argumente pri tem uporabljajo - kar vse vodi v nadaljevano množično kršenje človekovih pravic uporabnikom cest v naselj BS 3.

-----

Številka: I U 1782/2018
Datum: 14. 9. 2018
Zadeva: Odgovor na tožbo
zaradi varstva osebnih podatkov

Tožeča stranka: SPL d.d., Frankopanska ulica 18 a, 1519 Ljubljana
Tožena stranka: Republika Slovenija – Informacijski pooblaščenec, Dunajska c. 22, 1000 Ljubljana

I.
Vlagatelji tega odgovora (v nadaljevanju: vlagatelji) na tožbo SPL d.d. proti Republiki Sloveniji menijo, da je uradni organ (Informacijski pooblaščenec) izdal zakonito in dobro utemeljeno odločbo ter že v sami odločbi (št. odločbe 0711-2/2015/123, z dne 7. 8. 2018) odgovoril na vsa pravno relevantna dejstva, ki so podana v tožbi pod št. I U 1782/2018. Vlagatelji kot laične stranke svoje stališče v nadaljevanju odgovora pojasnijo predvsem z vidika, da je v predolgo trajajočih postopkih za uresničevanje zakonsko in ustavno varovanih pravic vlagateljev nesprejemljivo sprenevedanje kršiteljev predpisov s področja upravnega in civilnega prava, in na to je potrebno opozarjati.

Zgornje stališče vlagateljev je zelo dobro in teoretično natančno opredeljeno na primer na spletni podstrani https://www.pirc-musar.si/upravno-pravo/ (Odvetniška družba Pirc Musar in partnerji):
Javna uprava v določenem delu izvršuje oblast in upravno pravo organom javnega sektorja postavlja meje. Odnos med državo in posameznikom pa ni enakopraven: posameznik ali pravna oseba, ki potrebuje storitev, ki jo nudi država, je vedno šibkejša in mora biti zato posebej varovana. Ker organ javnega sektorja nastopa z atributom oblasti, lahko stori le tisto, kar je z zakonom izrecno določeno, stranka pa lahko stori vse, kar ni prepovedano.

Enako tudi v Osnove splošnega upravnega prava, Mirko Pečarič, FU UL, 2015, str. 77:
Organ nastopa z atributom oblasti in lahko stori samo tisto, kar je izrecno določeno, stranka pa lahko stori vse, kar ni prepovedano. Izvršilno oblast se omejuje z namenom zaščite šibkejšega v razmerju pred nerazumnim ravnanjem oblastnega organa, in zagotovitve pravne varnosti.

Vsak pravni akt mora imeti tri elemente: pristojnost, postopek in vsebino norm (prav tam, str. 98). Nadalje velja glede pristojnosti v tej zadevi poudariti naslednje (prav tam, str. 139–140):
Pristojnost je pooblastilo, ki izhaja iz predpisov in daje določenemu organu pravico in dolžnost, da odloča v konkretni upravni zadevi. Pomen pristojnosti je v tem, da se za vsako posamezno upravno zadevo določi organ (lahko jih je tudi več), ki edini sme in mora oziroma je pooblaščen za odločanje v upravni zadevi. Pristojnost je določena z zakonom ali na zakonu temelječem predpisu, za to je tako za organ kot za stranko ius cogens (obvezna po zakonu) in se o tem ni mogoče drugače dogovoriti (Grafenauer & Breznik, 2005, str. 113). Pristojnost pomeni da so določenemu organu dodelili pooblastilo, da opravlja neko nalogo, ki je del njegovega delovnega področja. To pomeni, da te naloge ne sme opravljati noben drug. Po drugi strani pa je to tudi njegova dolžnost, da opravi to nalogo in je ne more odkloniti.

II.
Glede stranske udeležbe:
Po mnenju vlagateljev za varovanje pravnih koristi stranskih udeležencev v tej zadevi sploh ni pomembno, ali se stranska udeleženca z video nadzorom strinjata ali ne. Za izkazanost pravnega interesa zadostuje sklicati se na varovanje svoje lastninske pravice, saj je lastninska pravica ena najmočneje ustavno varovanih pravic, ne glede na to, ali določenim dejanjem tretjih na svoji lastnini nasprotuješ ali ne. Oba stranska udeleženca sta zemljiškoknjižna lastnika dela zemljišč, na katerih je fizično vgrajen video-nadzorni sistem, zato ne more biti dvoma, da z vstopom v ta postopek, kjer se odloča o načinu uporabe opreme na zemljiščih v njuni lasti, izkazujeta pravni interes. Še več je res, in sicer stranska udeleženca kot zemljiškoknjižna lastnika parcel, na katerih stoji sistem zapornic z video-nadzornim sistemom, nista samo lastnika zemljišč, ampak sta po načelu superficies solo cedit tudi lastnika tistega dela sistema zapornic in video-nadzornega sistema, ki stojita na teh zemljiščih: »Po načelu povezanosti zemljišča in objekta (t.i. načelo superficies solo cedit), ki je opredeljeno v 8. členu SPZ, je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače.« (prim. sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 39799/2010-78, z dne 9. 7. 2015). Zatrjevanje tožeče stranke, da je lastnica sistema zapornic skupnost etažnih lastnikov, nima podlage v nobenem pravno relevantnem dejstvu, saj pravni posel o prenosu lastninske pravice na etažne lastnike nikoli ni bil sklenjen. Tudi dokument podjetja JP LPT d.o.o. »Zapisnik št. 01-9100-I-132859/2014 o izvedbi predaje – opreme in infrastrukture v upravljanju«, kot je razvidno že iz samega dokumenta, ni dokument o prenosu lastninske pravice.

III.
Glede odločitve o predhodnem vprašanju:
Pravno zmotno je stališče tožeče stranke, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka predstavlja vsebinsko odločitev, na katero bi bil vezan uradni organ. Tako teorija kot tudi sodna praksa temu izrecno nasprotujeta. Za odločanje uradnega organa, ki je postopek prekinil zaradi reševanja predhodnega vprašanja pri inšpekcijskem organu, ni pomembna vsebina obrazložitve v sklepu o ustavitvi inšpekcijskega postopka, ker je odločitev uradnega organa vezana le na dispozitiv pravnomočne odločbe upravnega organa, ki je reševal predhodno vprašanje (glej Vilko Androjna in Erik Kerševan: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 317–324). Enako utemeljuje Vrhovno sodišče v sklepu št. X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016: »Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev.« Tožeča stranka ni navedla nobenega pravnomočnega posamičnega akta, na katerega bi bil uradni organ skladno z zgornjimi stališči vezan na podlagi 147. člena ZUP. Uradni organ je o predhodnem vprašanju na koncu pravilno odločil, ustrezno upošteval navodila sodišča v sodbah št. I U 1538/2015-32 z dne 7. 7. 2016 (22. točka obrazložitve), št. I U 1643/2016-23 z dne 14. 6. 2017 (11. točka obrazložitve), št. I U 935/2018-18 z dne 7. 5. 2018 (18. točka obrazložitve) in temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku.

IV.
Glede zakonitosti sistema zapornic in video nadzora:
Tožeča stranka navaja neresnične izjave, ko zatrjuje, da je priča David Polutnik potrdil obstoj upravnega akta, ki naj bi tožeči stranki dal pravno podlago za upravljanje s sistemom zapornic na štirih občinskih cestah v naselju BS 3. Iz zapisnika ustne obravnave z dne 14. 6. 2018 je razvidno, da je resnica ravno nasprotna. David Polutnik je kot vodja Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet pri Mestni upravni Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju: OGDP), ki je edini pristojni organ za izdajo upravnega akta v smislu drugega odstavka 100. člena Zakona o cestah (Zces-1), na koncu izpovedi izrecno popravil in poudaril, da leta 2010 podjetju JP LPT d.o.o. ni bilo izdano soglasje za prometno ureditev na občinskih cestah v naselju BS 3, pač pa le nalog za postavitev zapornic. Popravek izpovedi priče Davida Polutnika se je nanašal na vprašanje glede ugotovitvene odločbe OGDP št. 371-1937/2016-7 z dne 7. 6. 2017, ali bi lahko 3. točko izreka te odločbe šteli kot soglasje. Priča je pojasnila, da gre za ugotovitev stanja za leto 2010, ni pa to novo soglasje.

Priča je resda tudi izjavila, da nalog iz leta 2010 o postavitvi zapornic ni bil nikoli odpravljen (dokumenta OGDP št. 371-955/2010-6-TP z dne 14. 12. 2010 in št. 371-995/2010-13 z dne 17. 12. 2010; na oba dokumenta se sklicuje 3. točka izreka odločbe OGDP št. 371-1937/2016-7 z dne 7. 6. 2017), pri tem pa je priča zamolčala še bolj pomembno dejstvo, namreč da je bilo potrdilo o upravljanju z zadevnim sistemom zapornic (najprej dokument OGDP št. 371-995/2010-13 z dne 17. 12. 2010 in potem še dokument OGDP št. 371-995/2011-4 z dne 1. 3. 2012) izdano z izrecno začasnim rokom trajanja, najprej za obdobje od 1. 3. 2011 do 1. 3. 2012, potem še za obdobje od 1. 3. 2012 do 1. 3. 2013. Dejstvo o začasnosti sistema zapornic v naselju BS 3 je izrecno zapisano tudi v dokumentu Župana MOL št. 371-995/2010-12 z dne 14. 12. 2010.

Priča je razumljivo pojasnila tudi pomen izjave na dokumentu št. 371-878/2014-8 z dne 15. 12. 2014, ki ga je podpisal župan Zoran Janković, in dopisa Službe za lokalno samoupravo MU MOL št. 371-878/2014-8 z dne 22. 12. 2014. Priča je izrecno poudarila, da županove izjave ne gre šteti kot soglasje za omejitev prometa na občinskih cestah v naselju BS 3, ampak je izjava dana izključno v vlogi zastopnika MOL kot lastnice nepremičnin v naselju BS 3. Navedena izjava torej ni dana v svojstvu lokalne skupnosti in kot taka sploh ni upravni akt. Priča je še povedala, da OGDP podjetju SPL d.d. nikoli ni izdal upravnega akta, ki bi lahko predstavljal soglasje ali podlago za aktivacijo zapornic (peti odstavek na 12. strani Zapisnika o ustni obravnavi z dne 14. 6. 2018).

Tožeča stranka v tožbi zagovarja nenavadno stališče (drugi odstavek na 13. strani), da »volja, ki jo namreč izrazi pristojni občinski organ ima moč upravnega akta in ni moč reči, da ker slednja morebiti ne zadosti pogojem formalnosti, nič ne šteje in ni veljavna.« Takšno stališče je v očitnem nasprotju s stališčem vlagateljev, ki je zapisano v I. točki tega odgovora in je predstavljeno tudi na podstrani odvetniške družbe. Tožeča stranka celo navaja, da gre v tem primeru za uradno, formalno in v okviru zakonskih in podzakonskih predpisov dano soglasje za SPL d.d., čeprav v izreku ugotovitvene odločbe OGDP št. 371-1937/2016-7 z dne 7. 6. 2017 to podjetje sploh ni omenjeno.

Resnica je zelo drugačna. Mestna občina Ljubljana namenoma ne izda uradnega in upravno-pravno veljavnega soglasja podjetju SPL d.d., ker se zaveda, da za to nima pravne podlage. Mestna občina Ljubljana ima sicer od sistema zapornic v naselju BS 3 tudi veliko materialno korist, saj vse od leta 2011 naprej štirih občinskih cest v naselju BS 3 ne vzdržuje več, kar je v izpovedi potrdila tudi priča David Polutnik (na 10. strani Zapisnika o ustni obravnavi). Štirih občinskih cest v naselju BS 3 tako danes nihče več ne vzdržuje, čeprav MOL v ta namen prejema sredstva državnega proračuna (na podlagi 14. člena ZFO-1), SPL d.d. pa za vzdrževanje pač nima podlage v protizakoniti oziroma nični pogodbi o upravljanju s sistemom zapornic in tudi ne v veljavnih sklepih etažnih lastnikov.

Prenašanje upravljanja s sistemom zapornic v naselju BS 3 na podjetje SPL d.d. in s tem prenos upravljanja s štirimi občinskimi cestami na to podjetje pa je zgodba, ki nima prav nobene veze s svobodno gospodarsko pobudo, ampak vsebuje dolgo vrsto kršitev upravnega in civilnega prava. Na uskladitvenih sestankih med predstavniki MOL in nepooblaščenimi predstavniki etažnih lastnikov iz naselja BS 3 (pri Službi za lokalno samoupravo MU MOL je o teh sestankih nastala vrsta zabeležk, npr. dokument št. 092-1160/2012-41 z dne 6. 3. 2013) je bilo med drugim sklenjeno, da bo OGDP za namen prenosa lastninske pravice na etažne lastnika pripravil predlog/pobudo za spremembo zakonodaje, predstavnik MOL pa je za upravnika že takrat predlagal podjetje SPL d.d. To podjetje je bilo potem za upravnika izbrano na podlagi »javnega povabila«, ki so ga izvedli nepooblaščeni predstavniki etažnih lastnikov iz naselja, za ponudbe pa uporabili kar svoj privatni poštni nabiralnik.

Celoten strošek nakupa in postavitve sistema zapornic na štirih občinskih cestah v naselju BS 3 je šel v stotisoče evrov ter je bil v celoti prevaljen na etažne lastnike in stanovalce, ki pa na koncu seveda niso postali lastniki sistema zapornic. Na teh štirih občinskih cestah sicer vse do uvozov na skupna parkirišča v lasti etažnih lastnikov in do vhodov v dve garažni hiši znotraj naselja pred in po postavitvi sistema zapornic ni bilo nobenih uradnih cestno-prometnih omejitev prometa, razen sprva omejitve hitrosti 40 km/h (zdaj pa niti te ni), torej je bil in je še vedno cestni promet do prvih nizov večstanovanjskih stavb (vključno z uvozi na parkirišča in do garaž) uradno prost za vse anonimne uporabnike cest. To se je s sistemom zapornic v upravljanju SPL d.d. konec leta 2014 spremenilo le v tem, da je uporaba teh cest ovirana, a uporabljajo jo še vedno lahko vsi, dobili pa smo poleg štirih protizakonitih video kamer v lasti MOL še osem video kamer, do katerih imajo nepooblaščen dostop podjetji SPL d.d. in Janez d.o.o., vpogled pa je omogočen tudi nekaterim nepooblaščenim predstavnikom etažnih lastnikov, ki so se združili v uradno neobstoječem pravnem subjektu »Koordinacijskem odboru za parkiranje v BS 3«. Poleg tega smo z upravljanjem podjetja SPL d.d. s sistemom zapornic v naselju BS 3 dobili na vhode v ulice obvestilne table, ki samovoljno omejujejo hitrost na štirih občinskih cestah v naselju BS 3 na vsega 5 km/h, dovoljujejo le promet z osebnimi vozili, prepovedujejo vzvratno vožnjo ter na parkiriščih prepovedujejo ogrevanje in preizkušanje motorja, popravljanje vozil idr. Realno stanje sicer pokaže, da so obvestilne table le za okras, saj znotraj naselja parkirajo tudi kombi vozila, avtodomi in tovornjaki, ob večjih prireditvah v Športnem parku Stožice je zaznati bistveno povečano prisotnost avtomobilov z neljubljanskimi registrskimi tablicami, vsak večer pa smo enako kot pred postavitvijo zapornic soočeni z nabito polnimi parkirišči ter parkiranimi vozili na sami cesti in na nekaterih otroških peščenih igriščih znotraj naselja. Opaziti je še, da se vozniki taksi vozil izogibajo prehajanju skozi sistem zapornic, čeprav imajo prost prehod, zato niti starejših in bolnikov ne pripeljejo več do vhoda v stanovanjski blok znotraj naselja, ampak potnike odložijo že pred uvozi v ulice, že na Vojkovi cesti. Z upravljanjem s sistemom zapornic smo vsako leto dodatno dobili v plačilo položnice za nekakšno uporabnino, ki se nameni za plačilo stroškov upravljanja podjetjema SPL d.d. in Janez d.o.o., stroške porabe elektrike in telefonskih linij za daljinsko odpiranje zapornic, nagrade posameznikom iz naselja BS 3, vse na podlagi protizakonite pogodbe o upravljanju s sistemom zapornic, mimo te pogodbe pa še plačilo sodnih taks in nagrad odvetnikom za zastopanje v upravnih postopkih (tudi za odvetniško družbo, ki tožečo stranko zastopa v tem upravnem sporu) in kazenske pregone »neupravičenih oseb«.

Dobili smo očitno tudi nezakonito množično obdelavo osebnih podatkov. Pridobljena soglasja za sistem zapornic v naselju BS 3 s strani etažnih lastnikov so načeloma brezpredmetna, saj etažni lastniki ne morejo neposredno odločati o načinu in omejitvah rabe javnih cest, razen tega pa ni bil izpeljan tudi noben veljaven postopek za veljavno odločanje etažnih lastnikov o upravljanju in delovanju sistema zapornic na podlagi SPZ ali SZ-1. Sporne oziroma neveljavne so tudi pisne privolitve množice uporabnikov sistema zapornic za obdelavo njihovih osebnih podatkov, ki so jih etažni lastniki in stanovalci podali večinoma že leta 2014. Namen obdelave osebnih podatkov uporabnikov zapornic namreč ni natančno opredeljen (v privolitvi je zapisano: »soglašam z obdelavo mojih osebnih podatkov za namen vstopno - izstopnega sistema BS3.«) in tako ne zadosti pogojem v Mnenju št. 3/2013 o omejitvi namena, ki ga je Delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29 sprejela dne 3. aprila 2013 (dokument »WP 203«). Še manj pa tedanje privolitve zadostijo Splošni uredbi z dne 27. 4. 2016 – teh privolitev namreč ne moremo šteti za prostovoljne, saj stanovalci v naselju BS 3 nimajo dejanske možnosti, da bi zavrnili privolitev za obdelavo svojih osebnih podatkov brez škode za sebe, da ceste uporabljajo skladno s 3. členom Zakona o cestah.

V.
Glede glavnega vprašanja:
Po navedbah tožeče stranke naj bi šlo v konkretni zadevi za »zaprto naselje«. Po mnenju vlagateljev, ki vsi stanujejo v tem naselju in so etažni lastniki, tega naselja ni mogoče opisovati kot zaprtega, saj vanj peljejo štiri občinske ceste, prepredeno je z množico zelenih javnih površin in peš poti v vse smeri, po sredini pa ga seka Pot ob žici. V naselju se nahajajo osnovna šola z javno dostopnim igriščem, tri enote javnega vrtca, javna knjižnica itd.. Naselje ni ograjeno niti z bodečo žico niti s kakršnokoli ograjo. Zgolj z video nadzorom na štirih cestnih uvozih v naselje s približno 5 000 prebivalcev seveda ni mogoče pokriti celotnega dogajanja v naselju, tega si verjetno tudi nihče v naselju ne želi. Kdo pa so za tožečo stranko v tem smislu »nepooblaščene osebe«, iz tožbe ni mogoče razbrati. Domnevati je, da so to vsi, ki niso podpisali privolitve za video nadzor in ne vplačujejo letne uporabnine za sistem zapornic. Pritiski na stanovalce za podpis protizakonite pogodbe o upravljanju s sistemom zapornic so se dejansko izvajali, zato so pogodbo podpisovali tudi ostareli ljudje, ki avtomobilov sploh ne uporabljajo, pred postavitvijo zapornic pa na primer niso imeli nobenih težav z obiski svojcev. Trditev o preko 90 % pridobljenih podpisov pogodbe o upravljanju s sistemom zapornic je sicer za to zadevo brezpredmetna, ker je pogodba v vsakem primeru protizakonita in s tem nična, vlagatelji pa izražajo resen dvom, da je delež podpisov tako visok. Glede na argumente, ki so jih predstavili že v odgovoru z dne 22. 6. 2018 na navedbe tožeče stranke po ustni obravnavi, sklepajo, da delež podpisov po solastniškem deležu etažne lastnine ne dosega niti 50 %. Da se video nadzor uporablja tudi za omogočanje vstopa in izstopa intervencijskim vozilom, je sicer res, vendar pa za njih uporaba sistema nikakor ni nemotena (pred zapornico se morajo ustaviti, pozvoniti na tipko B in počakati, da se nadzornik iz JP LPT d.o.o. morebiti kmalu vrne pred nadzorni monitor), je pa bil prehod za njih dejansko nemoten takrat, ko še ni bilo vzpostavljeno nezakonito upravljanje s tem sistemom.

Vlagatelji kot posebej problematično prepoznavajo ravnanje policistov s Policijske postaje Ljubljana-Bežigrad, ki je razvidno iz zaprosil policije, priloženih k tožbi oziroma k predlogu za začasno odredbo. Policisti so pri iskanju storilcev kaznivih dejanj večkrat zaprosili tožečo stranko, naj jim posreduje video posnetke, pridobljene z 12-ih video kamer na občinskih cestah v BS 3. Po mnenju vlagateljev to dejstvo ne povečuje splošne varnosti v tem stanovanjskem naselju in samo po sebi tudi ne more pripeljati do sklepa, da je video nadzor zakonit. Nasprotno, prav zaradi dejstva, da je snemanje z videonadzornimi kamerami na občinskih cestah v BS 3 nezakonito, se zaradi zgoraj opisanega neodgovornega ravnanja policistov splošna varnost v tem naselju znižuje. Če namreč policija storilca kaznivega dejanja prepozna oziroma pride do njega na podlagi nezakonito pridobljenega video posnetka, bodo v kazenskem postopku po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa izločeni vsi dokazi, ki so bili posledica nezakonito pridobljenih dokazov. Sodna praksa pokaže, da celo v primeru, če bi policisti pri storilcu opravili zakonito hišno preiskavo in bi popolnoma odpadel vsak dvom o kaznivem dejanju, bi bili dokazi iz take hišne preiskave v nadaljevanju izločeni, če je bil storilec pred tem prepoznan na podlagi nezakonito pridobljenega video posnetka (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 243/2009 z dne 18. 3. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 5162/2010-99 z dne 8. 5. 2014). Hipotetično bi se morebitnemu kriminalcu izplačalo, da se po storitvi kaznivega dejanja nastavi pred kamero in nasmehne, saj bi policisti v nadaljevanju postopka te nezakonite dokaze dejansko uporabili, s tem pa v celoti ogrozili učinkovit pregon. S tega vidika zaključimo, da nezakonit video nadzor v upravljanju tožeče stranke koristi predvsem kriminalcem, zmanjšuje pa stopnjo pravne in materialne varnosti oškodovancev.

-----

Številka: I U 1782/2018
Datum: 21. 12. 2018

Zadeva: Odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke
zaradi varstva osebnih podatkov

Tožeča stranka: SPL d.d., Frankopanska ulica 18 a, 1519 Ljubljana
Tožena stranka: Republika Slovenija, Informacijski pooblaščenec, Dunajska 22, 1000 Ljubljana

Prvopodpisana stranka z interesom v roku podaja vlogo, preostali dve stranki z interesom pa vlogo potrjujeta (v nadaljevanju vsi trije: vlagatelji), skladno z dopisom naslovnega sodišča št. I U 1782/2018-29 z dne 22. 11. 2018, kot odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) z dne 20. 11. 2018, ter navaja in predlaga, kot sledi.

1.
Vlagatelji uvodoma pozdravljajo zapisano odločitev tožnika, da v tem postopku ne želi zavlačevati. Upravni postopek v tej zadevi se je pričel z zahtevo vlagateljev z dne 19. 8. 2015 na podlagi 32. člena ZVOP-1, in je res že čas, da se zaustavi nadaljnje nezakonito početje tožnika.

2.
Glede odločbe uradnega organa (tožene stranke) vlagatelji izpostavljajo, da je v njej dejansko stanje popolno ugotovljeno in je bil postopek izpeljan skladno z ZVOP-1 in ZUP, zato odločbi pritrjujejo. Na drugi strani sta tožba in pripravljalna vloga tožnika osnovani na nedokazanih trditvah in pravnih zmotah – kar bo pojasnjeno v nadaljevanju tega odgovora. Med drugim bo tudi pojasnjeno, da tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi še celo sam, v svojo škodo, navaja nekatera dejstva, iz katerih izhaja, da obdelavo osebnih podatkov izvaja v nasprotju z namenom, ki ga je bil skladno s 27. členom ZVOP-1 dolžan prijaviti uradnemu organu.

Vlagatelji zato naslovnemu sodišču predlagajo

SKLEP,

da tožbo tožnika SPL d.d., ki ga zastopa odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle,

kot neutemeljeno v celoti zavrne.

3.
Tožnik glede vprašanja priznanja statusa dveh stranskih udeležencev zagovarja stališče, da je za dovolitev stranske udeležbe pomembno, ali se stranska udeleženca strinjata z video nadzorom nad vlagatelji ali ne. Vlagatelji pa nasprotno menijo, da lahko stranska udeleženca legitimno zavzameta eno ali drugo pozicijo, svoj pravni interes pa v vsakem primeru zagovarjata po svoji volji kot zemljiškoknjižna lastnika parcel, na katerih se sistem zapornic nahaja. Hipotetično bi se stranska udeleženca lahko tudi strinjala s pozicijo tožnika, in torej nasprotovala odločbi tožene stranke. Kategorično nasprotovanje tožnika tej hipotetični možnosti prej ko ne kaže na to, da se tožnik zaveda svojega protizakonitega početja, vnema pri iskanju domnevnih nepravilnosti v postopku uradnega organa pa ga večkrat pripelje v preuranjeno oziroma napačno sklepanje – kot npr. tožnik iz dejstva, da je ena od stranskih udeleženk prejela kartico za brezplačno uporabo sistema zapornic, preuranjeno sklepa, da se s sistemom video nadzora strinja. Stranska udeleženka xxxxxx je sicer že sama na ustni obravnavi izrecno pojasnila, da je sicer podpisala prevzem kartic za uporabo sistema zapornic, se pa ne strinja s tem, da na njenem zemljišču stojijo zapornice. Podobno tudi predstavnica GPL d.o.o., ki je na ustni obravnavi izrazila prepričanje, da so zapornice na njenem zemljišču postavljene protizakonito. Če pa so zapornice postavljene protizakonito, je protizakonit tudi video nadzor, ki se izvaja zaradi zapornic.

4.
Tožnik stranski udeležbi nasprotuje še s pojasnilom, češ da novejša sodna praksa (odločitve sodišč, ki so novejše od sodbe II Cp 394/2014 z dne 18. 6. 2014) vzpostavlja jasno in enotno stališče, da lastnik zemljišča pod cesto, ki je z občinskim odlokom kategorizirana kot javna cesta, nima nič več pravic kot kdorkoli drug (sklep Vrhovnega sodišča pod opr. št. II Ips 238/2014 z dne 19. 5. 2016 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cp 1093/2014 z dne 20. 5. 2014). Tožnik pri tem ne citira jedra v navedenem sklepu Vrhovnega sodišča, in sicer: »Odgovor na zastavljeno vprašanje, ali lastniku na javni cesti, ki je javno dobro, v smislu pristojnosti pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ, je pritrdilen, kar pa še ne pomeni, da je to sodno varstvo vedno utemeljeno.« Zelo enostavno je na portalu http://www.sodnapraksa.si/ ob navedenem sklepu odpreti sodbo Vrhovnega sodišča pod opr. št. II Ips 163/2013 z dne 30. 7. 2015, ki je očitno novejša sodna praksa. Sodba tudi zanika pravno zmotno stališče tožnika glede tega, da lastnikom zemljišč, na katerih je kategorizirano javno dobro, ostane le »gola« pravica. Jedro sodbe Vrhovnega sodišča se glasi: »Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je treba na zemljiščih, ki so del kategorizirane ceste, opredeljene kot javno dobro na podlagi Uredbe o kategorizaciji državnih cest in ležijo na zemljiščih v zasebni lasti, do ureditve lastninskih razmerij na cestah obdržati nespremenjeno stanje. Lastnik nepremičnin, po katerih poteka takšna cesta, ima namreč stvarnopravno varstvo in dejstvo, da je v teku zoper njega razlastitveni postopek, na to ne vpliva.« V obrazložitvi je naprej pojasnjeno, 11. točka: »Dokler lastnik zemljišča ni razlaščen po pravnomočno končanem razlastitvenem postopku, je še vedno lastnik in mu zato gre tudi stvarnopravno varstvo njegove lastninske pravice. Nasprotno stališče, kot ga je zavzelo pritožbeno sodišče, da je treba na teh zemljiščih do ureditve lastninskih razmerij na cestah obdržati nespremenjeno stanje, je nepravilno, saj ni v skladu z razlogi in pomenom iz navedenih odločb Ustavnega sodišča. Takšno stališče bi namreč pomenilo protislovno razlago, da mora lastnik zemljišč zaradi dejanskih protipravnih okoliščin (sprejema neustavnega akta in posledičnega fizičnega posega v nepremičnino) trpeti protipravne posege v uporabo in uživanje svojih nepremičnin. Lastniku bi v tem primeru ostala zgolj „gola“ pravica. Odrekanje stvarnopravnega varstva lastnikom teh zemljišč (in napotitev na uveljavitev odškodninske odgovornosti) bi tako pomenila legalizacijo dolgoletnega protipravnega stanja, kar bi bilo v nasprotju s samim bistvom pojma lastnine in njenega varstva.«

5.
Tožnik toženi stranki očita, da je v predhodnem postopku odločala preko svojih pristojnosti, ker da je v sklopu predhodnega vprašanja odloča o lastninskopravnih upravičenjih, za kar ni pristojna. Očitek tožnika je v očitnem nasprotju z obrazložitvijo napadenega upravnega akta (na 18. in 19. strani odločbe), saj tožena stranka izrecno zavrne zahtevo tožnika, naj o lastniških upravičenjih sklepa v nasprotju z enim temeljnih stvarnopravnih načel, ki je zapisano v 11. členu SPZ (domneva lastninske pravice). Šele ko bi tožena stranka odločala mimo tega načela, kar sicer želi tožnik, bi v resnici prekoračila svoje pristojnosti: če bi tožena stranka upravni postopek ponovno nezakonito prekinila, tokrat zaradi vprašanja lastnine, bi namreč s takšno odločitvijo prejudicirala sodno odločitev v nepravdnem postopku, ki teče po ZVEtL-1, saj bi se s takšno odločitvijo postavila na stališče, da je stanje v Zemljiški knjigi napačno. To bi bilo v očitnem nasprotju s stvarnopravnim načelom domneve lastništva, na podlagi katerega se domneva, da je lastnik nepremičnine in posestnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Gre za ovrgljivo presumpcijo (praesumptio iuris), ki velja vse dotlej, dokler nosilec stvarne pravice ne dokaže nasprotnega (glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, prof. dr. Miha Juhart et al., GV Založba, 2004, str. 64–65).

6.
Tožnik v nadaljevanju pripravljalne vloge pride v nasprotje z lastnimi stališči, ko pri nasprotovanju stališču vlagateljev prične zatrjevati, da lastništvo samih zapornic ni pomembno za presojo zakonitosti video nadzora, v nadaljevanju pa zatrjuje, da je zadevni sistem zapornic v lasti etažnih lastnikov. V podkrepitev svoje pozicije tožnik hipotetično zatrdi, da bi bil lahko video nadzor nenazadnje fizično postavljen na drogu, povsem ločeno od zapornic. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec pri tem očitno pozablja, da so na vsaki od štirih cest za video nadzor postavljene tri video kamere, od katerih je po ena (torej skupaj na vseh štirih cestah štiri) postavljena na drogu javne razsvetljave, ločeno od zapornic, po dve video kameri (torej skupaj vseh štirih cestah kar osem) pa sta fizično pritrjeni na same zapornice, te pa so fizično vgrajene v cestišče. To pomeni, da v resnici ne gre za hipotetični primer, ampak je takšno tudi dejansko stanje. Zakaj bi bila ta distinkcija pomembna, tožnik v nadaljevanju ne pojasni. Vlagatelji pa na tem mestu pojasnjujejo, da nasprotujejo obdelavi njihovih osebnih podatkov iz vseh 12 video kamer, s katerimi tožnik upravlja za namen izvajanja protizakonite »Pogodbe o upravljanju vstopno-izstopnega sistema za osebna vozila v BS3 (SISTEM BS3)«, kot je razvidno iz vpisa v Registru zbirk osebnih podatkov pri toženi stranki na https://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/register-zbirk/. Dejstvo, da lastnik sistema zapornic niso niti tožnik niti etažni lastniki, je sicer samo eden od več razlogov, zakaj navedena pogodba sploh nikoli ni pričela veljati.

Dokaz: - Vpogled v Register zbirk osebnih podatkov pri toženi stranki

7.
Tožnik brez dokaza zatrjuje, da je zadevni sistem zapornic v skupni lasti etažnih lastnikov večstanovanjskih stavb v soseski BS 3, torej da gre za etažno lastnino. Če bi bilo to res, bi etažni lastniki, vključno z vlagatelji tega odgovora, postali lastniki sistema zapornic proti svoji volji in brez pravno veljavnega dokumenta o prenosu lastništva. Tožnik je v preteklosti že sam navedel, da pri upravljanju s sistemom zapornic ne gre za upravljanje po Stanovanjskem zakonu (v tretjem odstavku na drugi strani dokumenta št. I U 1538/2015-8, ki se z dnem 10. 11. 2015 že nahaja v spisu). Tožnik v pripravljalni vlogi pravilno navede, da je sistem zapornic postavilo podjetje JP LPT d.o.o., in sicer jih je po navodilu OGDP postavilo v svojem imenu in za svoj račun (kot je razvidno iz dokumenta OGDP št. 371-995/2010-13 z dne 17. 12. 2010; dokument je bil že vložen v spis). To pomeni, da je bil JP LPT d.o.o. prvi lastnik sistema zapornic na vseh štirih cestah v naselju BS 3. Ne obstaja pa dokument o prenosu lastnine z JP LPT d.o.o. na etažne lastnike naselja BS 3. Pogodba, ki jo navaja tožnik, je dokument o upravljanju s sistemom zapornic, in ne o prenosu lastninske pravice. V pogodbi je sicer zapisano, da je MOL s pogodbo oziroma prevzemnim zapisnikom predala sistem zapornic vsakokratnih etažnim lastnikom kot njihovo skupno premoženje, vendar pa MOL ni podpisnica te pogodbe, druga taka pogodba in zapisnik pa ne obstajata. MOL je v dokumentu št. 090-68/2014-2 z dne 4. 12. 2014 (dokument je bil že vložen v spis) tudi izrecno zapisala, da dokument, ki ga v zvezi s predajo sistema zapornic navaja »Pogodba o upravljanju vstopno-izstopnega sistema za osebna vozila v BS3 (SISTEM BS3)«, ne obstaja. Prav tako tudi »Zapisnik št. 01-9100-I-132859/2014 o izvedbi predaje – opreme in infrastrukture v upravljanju« med JP LPT d.o.o., SPL d.d. in predstavnikom ilegalnega koordinacijskega odbora »KOBS3« (dokument je bil že vložen v spis) ni dokument o prenosu lastninske pravice. O vprašanju lastništva zapornic glede na vse dokaze ni mogoče odločiti drugače kot le z zaključkom, da je sistem zapornic v lasti zemljiškoknjižnih lastnikov, kar sledi neposredno iz temeljnih stvarnopravnih načel, zapisanih v 8. členu SPZ (po načelu superficies solo cedit je lastnik zemljišča tudi lastnik vsega, kar je spojeno z zemljiščem; glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča pod opr. št. I Ips 39799/2010-78 z dne 9. 7. 2015, točka 9 obrazložitve: »Po načelu povezanosti zemljišča in objekta (t.i. načelo superficies solo cedit), ki je opredeljeno v 8. členu SPZ, je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Sestavina nepremičnine ni samostojna stvar in ne more biti predmet stvarnih pravic (7. člen SPZ); lastninska pravica na nepremičnini se razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine (54. člen SPZ),«) in v 11. členu SPZ (domneva o lastniku zemljišč pod zapornicami).« Ne glede na pomembnost vprašanja lastništva sistema zapornic za presojo veljavnosti »Pogodbe o upravljanju vstopno-izstopnega sistema za osebna vozila v BS3 (SISTEM BS3)« pa vlagatelji pritrjujejo pravilnosti odločbe tožene stranke, tudi z vidika načela ekonomičnosti (14. člen ZUP). Do ugotovitve, da je sistem zapornic v naselju BS 3 postavljen nezakonito oziroma je upravljanje s sistemom nezakonito, je mogoče hitreje in s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem mogoče priti tudi brez ugotovitve o lastništvu sistema zapornic, ampak zadostuje ugotoviti lastništvo zemljišč pod njimi.

8.
Vlagatelji zavračajo nesmiseln in neprimeren očitek tožnika, s katerim vlagateljem neupravičeno pripisuje, da želijo v tem postopku zavlačevati. Nenazadnje je v tej zadevi že izdan sklep zadevnega sodišča, ki je v celoti zadržal izvajanje odločbe tožene stranke, torej je zavlačevanje kvečjemu v interesu tožnika; poleg tega je tožnik v tej isti zadevi ugovarjal tudi tožbi vlagateljev z dne 24. 4. 2018, vloženi zaradi molka organa. Glede naslednjega posplošenega očitka tožnika, da je zatrjevanje vlagateljev o neveljavnosti »Pogodbe o upravljanju vstopno-izstopnega sistema za osebna vozila v BS3 (SISTEM BS3)« novota oziroma da so njihove izjave prekludirane in podobno, pa vlagatelji pojasnjujejo, da so protizakonitost zadevne pogodbe zatrjevali že v prvi zahtevi obdelovalcu osebnih podatkov (sedaj tožnika) v dopisu z dne 30. 7. 2015, in sicer: »Podjetje SPL d.d. za snemanje z video kamerami na občinskih cestah nima podlage niti v predpisu niti v osebnem privoljenju, saj je pogodba z etažnimi lastniki protizakonita, torej je namen zbiranja osebnih podatkov protizakonit (v nasprotju s 16. členom ZVOP-1). Enako kot je nična ta pogodba, je ničen tudi prevzemni zapisnik med JP LPT d.o.o. in SPL d.d. Pogodba nikoli ni pričela veljati in je protizakonita oziroma nična iz vsakega od naslednjih razlogov: - zapornice niso in nikoli niso bile last etažnih lastnikov, torej ni izpolnjen notranji pogoj za veljavnost pogodbe v VII. točki v povezavi z drugo alineo I. točke pogodbe; - občinske ceste skupaj z zapornicami predstavljajo javno dobro in na njih ni mogoče pridobiti stvarnih pravic, zato je pogodba v celoti protizakonita; - občinske ceste skupaj z zapornicami predstavljajo javno dobro, na katerem lahko video nadzor po Odloku o občinskih cestah izvaja le JP LPT d.o.o., na noben način pa SPL d.d.«

Vlagatelji so neveljavnost pogodbe o upravljanju zatrjevali tudi v zahtevi uradnemu organu (sedaj toženi stranki) v dopisu z dne 19. 8. 2015, in sicer: »Podjetje SPL d.d. za snemanje z video kamerami na občinskih cestah nima podlage niti v predpisu niti v osebnem privoljenju posameznikov. Pogodba, ki naj bi bila podlaga za upravljanje z video nadzorom, je v celoti protizakonita, torej je tudi namen zbiranja osebnih podatkov protizakonit (16. člen ZVOP-1). Ker je namen zbiranja osebnih podatkov protizakonit, je tudi zbiranje osebnih podatkov na podlagi morebitne osebne privolitve protizakonito, zato v tem primeru na noben način ni mogoče zatrjevati, da je obdelovanje osebnih podatkov, ki jih SPL d.d. zbira z video nadzornim sistemom, nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in da ti interesi prevladajo nad interesi posameznikov. S tem početjem SPL d.d. ne krši samo zakonov, ampak anonimnim uporabnikom občinskih cest krši človekove pravice, varovane z ustavo. Za dokaz o protizakoniti obdelavi osebnih podatkov na občinskih cestah v BS 3 zadostuje ugotoviti katerokoli od naslednjih dejstev: 1.) Etažni lastniki niso in nikoli niso bili lastniki sistema zapornic na občinskih cestah v BS 3. 2.) Občinske ceste v naselju BS 3 so skupaj z zapornicami na njih javno dobro (glej Odlok o kategorizaciji cest, Uradni list RS št. 70/2007) in na njih ni mogoče pridobiti stvarnih pravic. 3.) Pogodba med nekaterimi etažnimi lastniki in SPL d.d. je v celoti protizakonita in torej nična.«

9.
Tožnik navkljub upravno-pravni teoriji in sodni praksi vztraja pri pravni zmoti, da sklep Inšpektorata MOL o ustavitvi postopka pomeni pravnomočno meritorno odločitev o predhodnem vprašanju. Vlagatelji dodatno k že podanim argumentom, citiranim iz knjige Vilko Androjna in Erik Kerševan: »Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor«, GV Založba, 2006, str. 317–324, ter iz sklepa Vrhovnega sodišča pod opr. št. X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016, v tej vlogi navajajo interpretacijo 28. člena ZIN iz knjige Polonca Kovač et al., »Inšpekcijski nadzor«, Uradni list RS, 2016, str. 225–229: »Povedano drugače, pravne posledice, ki dajejo materialno dokončnost in pravnomočnost razmerja vzpostavlja zgolj inšpektorjeva uprava odločba, ta pa mora biti prav zato oblikovana in obrazložena skladno z ZUP, da se zavezancu zagotovi učinkovito pravno sredstvo. Procesni sklep o ustavitvi postopka pa ne vzpostavlja posledic ne za stranko in ne za upravni organ. Težava, ki se pri tem pojavi z vidika zavezanca pa je, da navedeni sklep ne vzpostavlja posledic materialne dokončnosti in pravnomočnosti (saj taka tudi ni vsebina izrečenega sklepa) in torej tudi ne varuje stranke pred ponovnim pregledom inšpektorja kot procesna ovira (ne bis in idem). Tako lahko inšpektor na podlagi novih razlogov (na primer novih dejstev, novih metod analize) začne inšpekcijski postopek zoper zavezanca tudi, če je bil glede določenega dejanja zoper njega pred tem že zaključen.« Slednje na koncu velja tudi za tožnika kot inšpekcijskega zavezanca: čeprav je bil postopek tožene stranke proti njemu ustavljen (dne 30. 7. 2015), kar tožnik rad poudari, ni nobene ovire, da ne bo za isto vprašanje iz tedanjega inšpekcijskega postopka ugotovljena kršitev. To je sicer tožena stranka že nakazala v napadenem upravnem aktu, verjetno kot posledico novih dejstev oziroma novih metod analize (tudi kot posledico sodbe zadevnega sodišča št. I U 1538/2018-32 z dne 7. 7. 2016), in sicer na koncu strani 26 odločbe: »Ker lahko SPL izbris že obstoječih posnetkov, na katerih so osebni podatki vlagateljev izvrši na način, da izbriše izključno posnetke z njihovimi podobami, je IP v 2. točki izreka odredil izbris izključno teh posnetkov. Izbris osebnih podatkov ostalih posameznikov, za obdelavo katerih SPL prav tako nima pravne podlage, bo IP odredil v okviru drugega postopka.« Na drugi strani zgornje na žalost pomeni, da bo potrebno za varstvo osebnih podatkov več tisoč uporabnikov občinskih cest v naselju BS 3 počakati na sodbo prav v tej zadevi.

10.
Napoved tožnika, da bodo ceste v naselju BS 3 v nepravdnem postopku po ZVEtL-1 opredeljene kot funkcionalno zemljišče k blokom, je neresna, saj prejudicira odločitev državnega organa.

11.
Tožnik opozarja na nevarnost, da bi z odločbo tožene stranke nastala škoda, vendar ne pojasni, na kakšen način bi tožniku nastala nepopravljiva škoda v primeru, če preneha z izvajanjem video nadzora. Kot že izpostavljeno zgoraj v točki 7, pri upravljanju s sistemom zapornic ne gre za upravljanje po Stanovanjskem zakonu, in tožnik glede upravljanja s sistemom zapornic ni zastopnik etažnih lastnikov po Stanovanjskem zakonu. Vlagatelji ocenjujejo, da je mogoče škodo za tožnika navzgor omejiti zgolj na hipotetično izgubo prihodkov iz naslova upravljanja s sistemom zapornic, to je na cca. 2 000 EUR mesečno, torej le na materialno škodo – in še to le v primeru, če bi tožnik prenehal upravljati z zapornicami. Dejansko pa bi lahko tožnik tudi po izdani sodbi glede ustavitve video nadzora še vedno protizakonito upravljal s sistemom zapornic in mu zgoraj ocenjena materialna »škoda« sploh ne bi nastala. Vlagatelji ob tem pripominjajo, da izvajanje protizakonite pogodbe nima nobene veze s svobodno gospodarsko pobudo.

12.
Tožnik ne razume, zakaj za zakonito postavitev zapornic ne zadostuje jasno izražena volja MOL, ampak je (po mnenju tožene stranke, vlagateljev in stranskih udeležencev) za ta namen potrebno ustrezno urediti pravna razmerja. Tožnik navkljub potrjenemu zapisniku ustne obravnave hkrati zatrjuje, da je bilo s strani MOL podano ustrezno soglasje za to, da tožnik upravlja s sistemom zapornic v naselju BS 3, čeprav je priča David Polutnik izrecno izpovedala nasprotno. Namesto da bi tožnik svoje trditve dokazal z obstojem upravnega akta, kot ga zahteva drugi odstavek 100. člena ZCes-1, poskuša tožnik izpodbiti zanj neugoden upravni akt zato, ker na ustno obravnavo kot priče niso bili vabljeni tudi predstavniki MOL in JP LPT d.o.o., ki so sodelovali pri vzpostavljanju nezakonitega stanja v tej zadevi (ampak samo sedanji vodja pristojnega organa, to je OGDP). Vlagatelji ob tem poudarjajo, da bi moral tožnik za upravičenost svojega početja dokazati obstoj upravno-pravnega akta, ki bi zakonito dovoljeval upravljanje občinskih cest s strani zasebnega podjetja oziroma tožnika. Namesto tega se tožnik sklicuje na dokument, ki se nanaša na podjetje JP LPT d.o.o. in celo ni niti upravni akt po 100. členu ZCes-1.

13.
Tožnik poskuša izničiti celo dopis OGDP št. 371-410/2012 z dne 27. 6. 2012, s katerim je pristojni organ naročil podjetju JP LPT d.o.o., naj do nadaljnjega preneha upravljati s sistemom zapornic v naselju BS 3. Tožnik zagovarja stališče, da je to naročilo OGDP neveljavno, ker da je temelji na nepravnomočni sodbi pod Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. III P 1370/2013, ki je bila zavrnjena na drugi stopnji. Posledično je po mnenju tožnika s sklepom drugostopenjskega sodišča navedeno naročilo OGDP kar samo prenehalo, ker je bilo izdano le za odrejeni čas – čeprav je priča David Polutnik na ustni obravnavi na izrecno vprašanje izpovedala, da OGDP glede sistema zapornic v naselju BS 3 po tem ni več izdal drugačne odločitve. Tožnik tudi spregleda, da je tudi dokument OGDP št. 371-995/2010-13 z dne 17. 12. 2010, ki podjetju JP LPT d.o.o. naroča upravljanje s sistemom zapornic v naselju BS 3, začasen in izrecno časovno omejen do 1. 3. 2012, to naročilo pa je bilo podaljšano z dokumentom OGDP št. 371-995/2012-4 z dne 1. 3. 2012, ki naročilo za JP LPT d.o.o. izrecno podaljšuje le do 1. 3. 2013 (vsi tukaj navedeni dokumenti so bili že prej vloženi v spis). Naročilo OGDP kot pristojnega občinskega organa se je torej v vsakem primeru izteklo najkasneje dne 1. 3. 2013, torej več kot leto in pol prej, preden je s tem sistemom pričel upravljati tožnik brez podlage v splošnih in posamičnih upravnih aktih. Ugotovitvena odločba, na katero se sklicuje tožnik, ugotavlja samo zgornje, tožniku pa ne daje nobenih pravic.

14.
Tožnik glede glavnega vprašanja izpostavlja, da se video nadzor v konkretni zadevi ne izvaja zgolj z namenom varovanja tozadevnih zapornic, temveč predvsem iz razloga zagotavljanja varnosti znotraj celotnega stanovanjskega naselja v smislu varstva drugega premoženja in življenja ter zdravja ljudi. Vlagatelji zadevno sodišče in upravni organ opozarjajo, da je tožnik v prijavi za Register zbirk osebnih podatkov pri toženi stranki navedel, da je namen zadevne obdelave osebnih podatkov zgolj »izvajanje Pogodbe o upravljanju vstopno-izstopnega sistema za osebna vozila v BS3 (SISTEM BS3)«, ne pa tudi zagotavljanje varnosti celotnega naselja ipd. V sami pogodbi oziroma predlogu pogodbe (ker je pogodba nična, v resnici sploh ne velja) je glede video nadzora zapisano zgolj (v točki II pogodbe), da bo upravnik zagotovil nadzorni center sistema, ki bo »omogočal nadzor in komunikacijo z vsemi vstopno – izstopnimi točkami ter daljinsko upravljanje s sistemom«. Video nadzor je torej po pogodbi namenjen kvečjemu za komunikacijo med nadzornim centrom in štirimi točkami na štirih cestah, kjer so postavljene zapornice. Upravnik po navedenem predlogu pogodbe nima niti pooblastila za urejanje parkiranja na parkiriščih, niti za video nadzor na parkiriščih ali kjerkoli drugje kot le nad samimi zapornicami, in še to le zaradi nadzora uporabe sistema s strani »upravičencev«. Ker video nadzor ne more služiti drugim namenom, kot je opredeljen pred začetkom obdelave osebnih podatkov, to pomeni, da tožnik celo kar sam priznava protizakonito obdelavo osebnih podatkov za druge namene. Sklepanje v smeri, da če za določene posnetke zaproša policija, so ti dokazi gotovo zakoniti, pa je v pravni državi družbeno nevarno početje, saj se na ta način odpira vrata policijski državi (angl. police state).

Dokazi:
- Vpogled v Register zbirk osebnih podatkov pri toženi stranki
- Predlog Pogodbe o upravljanju vstopno-izstopnega sistema za osebna vozila v BS3

15.
Vlagatelji nasprotujejo nedokazanim trditvam, da za varnost v naselju BS 3 služijo zapornice ali videonadzorni sistem. Trditve niso podkrepljene z nobenim dokazom (npr. s statistiko). Ugotovili bi lahko celo, da nezakonit videonadzorni sistem v upravljanju tožnika spričo neodgovornega ravnanja policije celo koristi predvsem kriminalcem, zmanjšuje pa stopnjo pravne in materialne varnosti oškodovancev. Če namreč policija storilca kaznivega dejanja prepozna oziroma pride do njega na podlagi nezakonito pridobljenega video posnetka, bodo v kazenskem postopku po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa izločeni vsi dokazi, ki so bili posledica nezakonito pridobljenih dokazov. Sodna praksa pokaže, da celo v primeru, če bi policisti pri storilcu opravili zakonito hišno preiskavo in bi popolnoma odpadel vsak dvom o kaznivem dejanju, bi bili dokazi iz take hišne preiskave v nadaljevanju izločeni, če je bil storilec pred tem prepoznan na podlagi nezakonito pridobljenega video posnetka (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 243/2009 z dne 18. 3. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 5162/2010-99 z dne 8. 5. 2014). Vprašljivo pa je tudi, ali sistem zapornic splošno varnost in kakovost življenja v naselju BS 3 zvišuje ali znižuje. Kot je razvidno iz priloženega letaka, ki ga je angleško govoreči stanovalec decembra 2018 razobesil po oglasnih deskah na Maroltovi ulici, ta stanovalec nepridipravom, ki so mu večkrat poškodovali avtomobil, napoveduje kazenski pregon zoper neznane storilce. Gre za očitno obupanega stanovalca, ki mu policija, zapornice in video nadzor glede dalj časa trajajočega poškodovanja avtomobila nič ne koristijo – kot je ponazorjeno zgoraj, pa mu lahko v nadaljevanju početje policije in tožnika celo škodi. Kakovost življenja v naselju pa se je znižala spričo ravnanja taksistov, ki navkljub brezplačnosti nočejo vstopati skozi sistem zapornic, zato stranke pobirajo in odlagajo kar na Vojkovi cesti (prej so jih pripeljali praktično do stopnic). Zaradi slabe odzivnosti operaterjev v nadzornem centru se je podaljšal čas za vstop intervencijskih vozil v naselje in iz naselja. Tudi samo parkiranje za stanovalce v večernih urah ni nič lažje kot prej, ko zapornic ni bilo, saj je parkirnih mest v naselju premalo in je v vsakem primeru ob 20.00 uri že vse polno. Pravi namen video nadzora je, kot vse kaže, povsem drug, kot pa ga zatrjuje tožnik.

Dokaz: - Anonimen letak angleško govorečega stanovalca v naselju BS 3

16.
Tožnik brez povezave z ZVOP-1 nasproti vlagateljem postavlja dilemo glede presoje javnega interesa (kot ga sicer po svoje definira tožnik), čeprav v tem postopku ne gre za inšpekcijski postopek, v katerem bi bilo to vprašanje relevantno, ampak gre za postopek po 32. členu ZVOP-1 iz III. dela zakona, ki govori o pravicah posameznika. Nasproti uveljavljanju pravic posameznika po četrtem odstavku 32. člena ZVOP-1 se ne presoja javnega interesa, kot poskuša tožnik zavajati v tej zadevi, tudi ne interesa domnevnih podpisnikov pogodbe (saj ne nastopajo v postopku), ampak se v primeru zasebnega sektorja skladno s četrtim odstavkom 10. člena ZVOP-1 presoja zgolj, ali zasebni interesi očitno prevladajo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Kot je potrdil tudi že tožnik, pogodbe o upravljanju s sistemom zapornic ne izvaja na podlagi SZ-1, torej v tem postopku niti ne nastopa kot zastopnik etažnih lastnikov in v tem postopku tudi ne nastopajo drugi etažni lastniki. Če pa bi že presojali javni interes, bi zahteva tožnika padla tudi s tega vidika, saj je predmet pogodbe o upravljanju s sistemom zapornic v naselju BS 3 v celoti protizakonit (v nasprotju z občinskimi odloki, ZCes-1, SZ-1 in SPZ).